Pogodbenice, ki priznavajo, da bi bilo želeno poenotenje pogojev pogodb za mednarodni prevoz tovora po cesti, zlasti glede listin, ki se uporabljajo za tak prevoz, in glede odgovornosti prevoznika so se sporazumele naslednje:
I. POGLAVJE - OBSEG UPORABE
1. člen
1. Konvencija se uporablja za vsako pogodbo o odplačnem prevozu tovora po cesti na vozilih, kadar sta s pogodbo določena prevzemni in namembni kraj v dveh različnih državah, od katerih je vsaj ena država pogodbenica, ne glede na sedež in državno pripadnost strank.
2. V konvenciji so kot vozila mišljena motorna vozila, sestavljena vozila, priklopniki in polpriklopniki, kot so opredeljeni v 4. členu konvencije o cestnem prometu z dne 19. septembra 1949.
3. Konvencija se uporablja tudi, kadar opravljajo prevoz, države, državne ustanove ali organizacije.
4. Konvencija se ne bo uporabljala:
a) za prevoze, opravljene na podlagi katerekoli mednarodne poštne konvencije;
b) za prevoze posmrtnih ostankov;
c) za selitev pohištva.
5. Pogodbene stranke se zavezujejo, da ne bodo s posebnimi sporazumi, sklenjenimi med dvema ali več od njih, spreminjale nobene določbe te konvencije razen tedaj, ko gre za izključitev njene uporabe v njihovem obmejnem prometu ali se dovoli uporaba tovornega lista, ki predstavlja tovor pri prevozih, ki se opravljajo izključno na njihovem ozemlju.
2. člen
1. V primeru, ko se s tovorom naloženo vozilo na delu svoje poti prevaža po morju, po železnici, notranjih vodnih poteh ali po zraku in se tovor ne razklada s tega prevoznega sredstva – razen v primeru, v katerem pride do uporabe 14. člena –, se ta konvencija vendarle uporablja za vso prevozno pot. Če pa se dokaže, da kakršnakoli izguba, škoda ali zamuda pri izročitvi tovora, ki je nastala med prevozom z drugimi prevoznimi sredstvi, ni posledica ravnanja ali opustitve cestnega prevoznika, temveč kakšnega drugega dogodka, ki se je lahko zgodil le med prevozom in zaradi prevoza s tem drugim prevoznim sredstvom, se odgovornost cestnega prevoznika ne ugotavlja po tej konvenciji. Ugotavlja se po poti, po kateri bi se odgovornost prevoznika z drugim prevoznim sredstvom ugotovila v primeru, če bi bila prevozna pogodba sklenjena samo med pošiljateljem in tem drugim prevoznikom, in sicer ustrezno pogojem, ki jih predpisuje zakon o prevozu tovora s tem drugim prevoznim sredstvom. Če pa pogoji niso predpisani, se odgovornost cestnega prevoznika ugotovi po tej konvenciji.
2. Če je cestni prevoznik hkrati tudi prevoznik z drugim prevoznim sredstvom, se njegova odgovornost še vedno ugotavlja po določbah prvega odstavka tega člena – vendar tako, kot da bi cestni prevoznik in prevoznik z drugim prevoznim sredstvom predstavljala dve ločeni osebi.
II. POGLAVJE - OSEBE, ZA KATERE JE PREVOZNIK ODGOVOREN
3. člen
Po tej konvenciji je prevoznik odgovoren za dejanja in opustitve svojih sodelavcev ter vseh drugih oseb, ki jih uporablja pri izvršitvi prevoza – kadar sodelavci in druge osebe ravnajo v sklopu svoje zaposlitve – kot da bi bila ta dejanja oziroma opustitve njegove lastne.
III. POGLAVJE - SKLENITEV IN IZVRŠITEV PREVOZNE POGODBE
4. člen
Prevozna pogodba je potrjena z izdajo tovornega lista. Na obstoj ali veljavnost prevozne pogodbe ne vpliva, če tovorni list manjka, ni pravilen ali se izgubi. Zanjo kljub temu veljajo določbe te konvencije.
5. člen
1. Tovorni list mora biti izdan v treh izvirnikih, ki jih podpišeta pošiljatelj in prevoznik. Podpisi so lahko natisnjeni ali jih nadomešča pečat pošiljatelja in prevoznika, če to dovoljuje zakon države, v kateri je tovorni list izdan. Prvi izvod dobi pošiljatelj, drugi spremlja tovor, tretjega obdrži prevoznik.
2. Kadar bo tovor, ki se prevaža, naložen na različna vozila ali je različne vrste ali razdeljen v različne skupine, imata pošiljatelj in prevoznik pravico zahtevati poseben tovorni list za vsako uporabljeno vozilo in za vsako vrsto oziroma količino tovora.
6. člen
1. Tovorni list mora vsebovati naslednje podatke:
(a) dan in kraj izstavitve;
(b) ime in naslov pošiljatelja;
(c) ime in naslov prevoznika;
(d) kraj in dan prevzema tovora ter kraj določen za izročitev;
(e) kraj in naslov prejemnika;
(f) običajni opis vrste tovora in pakiranja ter za nevarni tovor njegov splošno priznani opis;
(g) število tovorkov in njihove posebne označbe in številke;
(h) kosmato težo tovora in drugače izraženo količino;
(i) stroške v zvezi s prevozom (voznino, stranske pristojbine, carino in druge stroške od sklenitve pogodbe do izročitve);
(j) potrebna navodila za carinske in druge postopke;
(k) izjavo, da veljajo za prevoz določbe te konvencije, ne glede na kakršnekoli drugačne predpise.
2. Kadar je treba, lahko tovorni list vsebuje tudi naslednje podatke:
(a) označbo, da prekladanje ni dovoljeno;
(b) stroške, ki jih pošiljatelj prevzema nase;
(c) znesek, ki mora biti plačan ob izročitvi;
(d) izjavo o vrednosti tovora in znesek, ki pomeni poseben interes za izročitev;
(e) pošiljateljeva navodila prevozniku glede zavarovanja tovora;
(f) dogovorjeni rok, v katerem mora biti tovor prepeljan;
(g) seznam listin, ki so bile izročene prevozniku.
3. Stranki lahko navedeta v tovornem listu tudi kakršnekoli druge podrobnosti, ki se jima zdijo koristne.
7. člen
1. Pošiljatelj je odgovoren za vse stroške, izgubo in škodo, ki jo utrpi prevoznik zaradi tega, ker so bili nepravilni in neustrezni:
(a) Podatki navedeni v prvem odstavku 6. člena pod b), d), e), f), g), h) in j),
(b) podatki, navedeni v drugem odstavku 6. člena,
(c) katerikoli drugi podatki ali navodila, ki jih je dal pošiljatelj, da bi se lahko izstavil tovorni list, v katerega bi se ti podatki ali navodila lahko vpisali.
2. Če prevoznik na pošiljateljevo zahtevo vpiše v tovorni list podatke, omenjene v prvem odstavku tega člena, se šteje, da je to storil v pošiljateljevem imenu, razen če se ne dokaže nasprotno.
3. Če tovorni list ne vsebuje izjave, omenjene v prvem odstavku 6. člena pod k), prevoznik odgovarja za vse stroške, izgubo ali škodo zaradi take opustitve tistemu, ki je upravičen razpolagati s tovorom.
8. člen
1. Ob prevzemu tovora prevoznik preverja:
(a) pravilnost navedb v tovornem listu, ki se tičejo števila tovorkov , njihovih označb in številk, in
(b) na zunaj opazno stanje tovora in njegovega pakiranja.
2. Če prevoznik nima na razpolago primernih sredstev, da bi primerjal pravilnost navedb, omenjenih pod a) v prvem odstavku tega člena, zapiše na tovorni list svoje pridržke in navede razloge zanje. Prav tako navede razloge za kakršnekoli pridržke glede zunanjega stanja tovora in njegovega pakiranja. Taki pridržki pa za pošiljatelja niso obvezni, razen če je v tovorni list izrecno zapisal, da se z njimi strinja.
3. Pošiljatelj ima pravico zahtevati od prevoznika, da preveri kosmato težo tovora ali kako drugače izraženo količino. Prav tako lahko zahteva, naj preveri vsebino kosov. Ugotovitve preverjanja naj prevoznik zapiše v tovorni list.
9. člen
1. Tovorni list dokazuje pogodbene pogoje in prevoznikov prevzem tovora, dokler se ne dokaže nasprotno.
2. Če prevoznik ni zapisal v tovorni list posebnega pridržka, se domneva, da sta bila tovor in njegovo pakiranje v dobrem stanju, ko ju je prevoznik prevzel, in da so se število tovorkov, njihove označbe in številke ujemali z navedbami v tovornem listu.
10. člen
Pošiljatelj odgovarja prevozniku za škodo, povzročeno osebam, priboru in drugem tovoru, ter za vse stroške, povzročene zaradi slabega pakiranja tovora, razen če je bila napaka ob prevzemu očitna ali prevozniku znana, pa ni glede tega izrazil nobenega pridržka.
11. člen
1. Za carinske in druge postopke, ki jih je treba opraviti pred izročitvijo tovora, mora pošiljatelj priložiti tovornemu listu ali dati na razpolago prevozniku potrebne listine in ga oskrbeti z vsemi podatki, ki jih ta zahteva.
2. Prevoznik ni dolžan preverjati, ali so priložene listine in podatki ustrezni in ali zadoščajo. Pošiljatelj odgovarja za vso škodo, ki jo je povzročil prevozniku s tem, ko ni predložil potrebnih listin in podatkov, če ti niso zadoščali ali niso bili ustrezni, razen če prevoznik ni ravnal pravilno ali je ravnal malomarno.
3. Za posledice izgube ali nepravilne uporabe listin, ki so navedene in priložene tovornemu listu ali izročene prevozniku, odgovarja prevoznik kot pooblaščenec, le da odškodnina, ki gre v njihovo breme, ne more presegati tiste, ki bi jo bil prevoznik dolžan plačati ob izgubi tovora.
12. člen
1. Pošiljatelj ima pravico razpolagati s tovorom. Od prevoznika sme zahtevati, naj zadrži tovor v prevažanju, spremeni kraj, v katerem naj bo tovor izročen, ali izroči tovor drugemu prejemniku, ne pa tistemu, ki je naveden v tovornem listu.
2. Ta pravica preneha, ko je drugi izvod tovornega lista izročen prejemniku ali ko prejemnik uveljavi svojo pravico po prvem odstavku 13. člena; od tega trenutka mora prevoznik ravnati po nalogih prejemnika.
3. Prejemnik pa ima pravico razpolagati s tovorom od trenutka izdaje tovornega lista, če pošiljatelj vanj zapiše tako opombo.
4. Če prejemnik pri izvajanju svoje pravice razpolaganja odredi izročitev tovora nekomu tretjemu, ta nima pravice imenovati druge prejemnike.
5. Za pravico razpolaganja veljajo naslednji pogoji:
(a) Pošiljatelj, ali v primeru iz tretjega odstavka tega člena prejemnik, ki želi razpolagati s tovorom, mora predložiti prevozniku prvi primerek tovornega lista z novimi navodili in ga zavarovati proti vsem izdatkom, izgubam ali škodi, ki bi jih utegnil imeti z izvršitvijo teh navodil;
(b) izvršitev takih navodil mora biti mogoča takrat, ko prispejo k tistemu, ki naj jih izvrši, in ne sme ovirati prevoznika, da po običaju izpolni prevzeto obveznost, in tudi ne oškodovati pošiljateljev ali prejemnikov drugih pošiljk;
(c) navodila ne smejo imeti za posledico ločitve pošiljke.
6. Kadar prevoznik v skladu z določbami petega odstavka tega člena pod b) ne more izvršiti prejetih navodil, mora to takoj sporočiti tistemu, ki mu je dal navodila.
7. Prevoznik, ki ne izvrši navodil, danih pod pogoji iz tega člena, ali jih izvrši, ne da bi zahteval predložitev prvega primerka tovornega lista, odgovarja upravičencu za vsako škodo ali izgubo, ki mu jo s tem povzroči.
13. člen
1. Ko tovor prispe v kraj, ki je določen za izročitev, ima prejemnik pravico zahtevati od prevoznika, naj mu proti potrdilu izroči drugi primerek tovornega lista in tovor. Če se tovor izgubi ali ne prispe po izteku roka, določenega v 19. členu, lahko prejemnik v svojem imenu uveljavlja pravico iz prevozne pogodbe.
2. Prejemnik, ki izkoristi pravico iz prvega odstavka tega člena, mora plačati celoten znesek, predviden v tovornem listu. V primeru spora glede plačila prevoznik ni dolžan izročiti tovora, če mu prejemnik ne da varščine.
14. člen
1. Če je iz kakršnegakoli vzroka nemogoče (ali postane nemogoče) izpolniti pogodbo po pogojih, ki so navedeni v tovornem listu, preden prispe tovor v kraj, ki je označen za izročitev, mora prevoznik zahtevati navodila od tistega, ki je upravičen razpolagati s tovorom po določbah 12. člena.
2. Če so okoliščine take, da dopuščajo prevoz le pod drugačnimi pogoji, kot so navedeni v tovornem listu, in prevoznik ni mogel v razumnem roku dobiti navodil od tistega, ki je upravičen razpolagati s tovorom po določbah 12. člena, ukrene to, kar se mu zdi najbolje za upravičenca.
15. člen
1. V primeru, ko okoliščine preprečijo izročitev tovora po prispetju v kraj, ki je za to določen, mora prevoznik zahtevati navodila od pošiljatelja. Če prejemnik noče prevzeti tovora, ima pošiljatelj pravico razpolagati z njim, ne da bi moral predložiti prvi primerek tovornega lista.
2. Celo tedaj, ko prejemnik odkloni prevzem tovora, lahko vendarle zahteva predajo vse dotlej, dokler prevoznik ne dobi od pošiljatelja drugačnih navodil.
3. Če nastopijo okoliščine, ki preprečujejo izročitev tovora, ker je prejemnik po svoji pravici iz tretjega odstavka 12. člena dal nalog, naj se tovor preda nekomu tretjemu, se uporabita prvi in drugi odstavek tega člena, kot da bi bil prejemnik pošiljatelj, tretja oseba pa prejemnik.
16. člen
1. Prevoznik ima pravico do povračila stroškov, ki nastanejo ob zahtevanju, kot tudi do povračila vseh stroškov, povezanih z izvršitvijo takih navodil; razen če je sam povzročil izdatke z napačnim ravnanjem ali iz malomarnosti.
2. V primerih, ki so omenjeni v prvem odstavku 14. člena in v 15. členu, sme prevoznik takoj razložiti tovor v imenu tistega, ki je upravičen z nim razpolagati. Šteje se, da je s tem prevoz opravljen in tovor ima v posesti na račun upravičenca. Tovor sme zaupati tudi komu drugemu in v takem primeru nima nobene druge obveznosti, razen da mora to drugo osebo izbrati z razumno skrbnostjo. Stroški po spremnici in vsi drugi izdatki gredo na račun tovora.
3. Prevoznik sme prodati tovor, ne da bi čakal na navodila od tistega, ki ima pravico z njim razpolagati in sicer če je tovor tak, da bi se pokvaril, če stanje tovora opravičuje tako ravnanje ali če bi bili stroški uskladiščenja nesorazmerni z njegovo vrednostjo. Prav tako sme prodati tovor tudi v drugih primerih, če po izteku razumnega roka od tistega, ki je upravičen razpolagati s tovorom ne dobi drugačnih navodil; zanje slednji lahko upravičeno pričakuje, da jih bo prevoznik upošteval.
4. Če je bil tovor prodan po tem členu, dobi izkupiček po odbitku stroškov, ki obremenjujejo tovor tisti, ki je upravičen razpolagati s tovorom. Če stroški presegajo protivrednost prodanega tovora, ima prevoznik pravico do razlike.
5. Za postopek prodaje veljajo zakoni in običaji kraja, v katerem se nahaja tovor.
IV. POGLAVJE - ODGOVORNOST PREVOZNIKA
17. člen
1. Prevoznik je odgovoren za popolno ali delno izgubo tovora, za poškodbe, ki nastanejo v času od prevzema tovora do njegove izročitve, in tudi za kakršnokoli zamudo pri izročitvi.
2. Prevoznik je prost odgovornosti, če je izgubo, škodo ali zamudo povzročil upravičenec z napačnim ravnanjem ali iz malomarnosti, če ni dobil navodil zaradi napake ali malomarnosti, če je izguba oziroma zamuda posledica naravne napake tovora ali okoliščin katerim se prevoznik ni mogel ogniti, kot tudi ni mogel preprečiti njihovih posledic.
3. Prevoznik ni prost odgovornosti, povezane hibami vozila, ki ga je uporabil za prevoz sam ali zaradi napačnega ravnanja ali malomarnosti tistega, od katerega je morda najel vozilo, ali pa njegovega sodelavca.
4. Pod pogoji iz drugega in petega odstavka 18. člena je prevoznik prost odgovornosti v primeru, ko je izguba ali škoda nastala zaradi posebne nevarnosti, ki izhaja iz ene ali več naslednjih okoliščin:
(a) če so bila uporabljena odprta nepokrita vozila in je bila njihova uporaba izrecno dogovorjena in zapisana v tovornem listu;
(b) če ni bil zapakiran ali je bil slabo zapakiran tovor, ki sicer po svoji naravi rado razsipa ali poškoduje;
(c) če gre za rokovanje, nakladanje, skladanje ali razkladanje, ki ga je opravil pošiljatelj, prejemnik ali nekdo, ki je ravnal v imenu pošiljatelja ali prejemnika;
(d) če gre za vrsto tovora, ki je po svoji naravi posebno izpostavljen popolni ali delni izgubi ali poškodbi, zlasti zaradi razbitja, rjavenja, gnitja, sušenja, puščanja, normalnega razsipa ali pa zaradi moljev ali črvov;
(e) če so označbe ali številke na tovorkih nezadostne ali nepopolne;
(f) če gre za prevoz živih živali.
5. V primeru, ko prevoznika po tem členu ne zadene nikakršna odgovornost glede nekaterih okoliščin, ki povzročijo izgubo ali zamudo, je odgovoren le toliko, kolikor so okoliščine, za katere je odgovoren po tem členu, pripomogle k izgubi, škodi ali zamudi.
18. člen
1. Breme dokazovanja, da je izguba, škoda ali zamuda nastala kot posledica katerega od vzrokov, navedenih v drugem odstavku 17. člena, pade na prevoznika.
2. Kadar prevoznik ugotovi, da se lahko glede na okoliščine primera izguba ali poškodba pripiše eni ali večim nevarnostimq, omejenim v četrtem odstavku 17. člena, se domneva, da je to vzrok. Upravičenec ima v vsakem primeru pravico dokazati, da izgube ali škode v resnici ni mogoče povsem ali deloma pripisati kateri od omenjenih nevarnosti.
3. Ta domneva ne velja v okoliščinah, ki so opisane v četrtem odstavku 17. člena pod a) – če gre za nenavadno velik primanjkljaj ali izgubo celega tovorka.
4. Če je bil tovor prepeljan z vozilom, ki je posebej opremljeno, da varuje tovor pred toploto, mrazom, toplotnimi spremembami ali vlažnostjo zraka, prevoznik nima pravice do ugodnosti iz četrtega odstavka 17. člena pod d). Razen če dokaže, da je naredil vse, kar je bil v danih okoliščinah dolžan storiti glede izbire, vzdrževanja in uporabe take opreme, ter da je ravnal po vseh posebnih navodilih, ki so mu bila dana.
5. Prevoznik nima pravice zahtevati ugodnosti iz četrtega odstavka 17. člena pod f) – razen če dokaže, da je naredil vse, kar je bil običajno dolžan storiti v danih okoliščinah, ter da je ravnal po vseh posebnih navodilih, ki so mu bila dana.
19. člen
Kot zamuda pri izročitvi se šteje, če tovor ni bil izročen v dogovorjenem roku ali če je – v primeru, ko rok ni bil dogovorjen – čas dejanskega prevoza glede na dane okoliščine in zlasti kadar gre pri delnem nakladu za čas, ki je v običajnih razmerah potreben za sestavitev popolnega naklada, presegel čas, ki ga potrebuje skrben prevoznik.
20. člen
1. Dejstvo, da tovor ni bil izročen v trideset dneh po izteku dogovorjenega roka, če rok ni bil dogovorjen, pa v šestdesetih dneh od dneva, ko je prevoznik prevzel tovor, se šteje kot veljaven dokaz, da je tovor izgubljen, in ga lahko tudi upravičenec šteje za izgubljenega.
2. Upravičenec lahko, ko prejme odškodnino za izgubljeni tovor, pisno zahteva, naj ga takoj obvestijo, če bi tovor v enem letu po izplačilu odškodnine našli. Za tako zahtevo se mu izda pisno potrdilo.
3. V tridesetih dneh od prejema takega sporočila lahko upravičenec zahteva predajo tovora proti plačilu zneska, ki izhaja iz tovornega lista, in proti vračilu prejete odškodnine po odbitku vseh v to vključenih stroškov, s tem ni zadržan noben odškodninski zahtevek zaradi zamude pri izročitvi po 23. členu in 26. členu, kadar ga je mogoče uporabiti.
4. Če upravičenec ne vloži zahtevka, ki ga predvideva drugi odstavek ali navodil, ki bi bila izdana v roku trideset dni, kot to predvideva tretji odstavek, ali če je bil tovor najden šele leto dni po izplačilu odškodnine, razpolaga z njim prevoznik v skladu z zakonom kraja, kjer se nahaja tovor.
21. člen
Če je bil tovor izročen naslovniku, ne da bi mu bili zaračunani stroški prevzema, ki bi jih moral zaračunati prevoznik po prevozni pogodbi, prevoznik odgovarja pošiljatelju za odškodnino, ki ne sme presegati zneska stroškov prevzema, s tem niso zadržane prevoznikove pravice, da uveljavlja zahtevek proti prejemniku.
22. člen
1. Kadar preda pošiljatelj prevozniku nevaren tovor, mu mora natančno opisati pretečo nevarnost in, če je treba navesti varnostne ukrepe. Če to sporočilo ni zapisano v tovornem listu, morata pošiljatelj ali prejemnik to, da je prevoznik natančno poznal nevarnost, ki je povezana s prevozom omejenega tovora, dokazati.
2. Nevarni tovor, za katerega prevoznik v okoliščinah iz prvega odstavka tega člena ni vedel, da je nevaren, sme prevoznik brez odškodnine kjerkoli in kadarkoli razložiti, uničiti ali ga napraviti nenevarnega. Pošiljatelj poleg tega odgovarja prevozniku tudi za vse stroške, izgubo ali škodo, ki mu jo je povzročil s tem, ko mu je predal na prevoz tak tovor.
23. člen
1. Kadar je po določbah tega sporazuma prevoznik odgovoren za popolno ali delno izgubo tovora, je treba odškodnino za tovor obračunati po vrednosti, ki jo je imel tovor takrat, ko je bil prevzet na prevoz, in v kraju, kjer je bil prevzet.
2. Vrednost tovora je treba ugotoviti po borzni ceni, če take cene ni, pa po dnevnih tržnih cenah; če ni ne borzne ne dnevne tržne cene, se vrednost tovora ugotovi na podlagi običajne tržne vrednosti tovora iste vrste in kakovosti.
3. Odškodnina ne sme presegati 8,33 računskih enot za kilogram kosmate teže
primanjkljaja.
4. Poleg tega je treba v primeru popolne izgube povrniti voznino, carino in druge stroške, povezane s prevozom tovora, v primeru delne izgube pa stroške, sorazmerne izgubi; pravice do kakršnekoli druge odškodnine nima nihče.
5. Če upravičenec dokaže, da je škoda nastala zaradi zamude, mu mora prevoznik plačati odškodnino, ki pa ne more presegati voznine.
6. Višjo odškodnino je mogoče zahtevati samo, če je bila navedena vrednost tovora ali navedena vrednost posebne koristi zaradi dostavnega roka v skladu s členom 24. in 26.
7. Računska enota navedena v tem členu je »posebna pravica vlečenja«, kakor jo je določil Mednarodni denarni sklad. Vrednost, ki je navedena v 3. točki tega člena, se preračuna v valuto države, v kateri se nahaja sodišče (ki zadevo obravnava), in sicer po vrednosti na dan sodbe ali na dan, za katerega sta se sporazumeli udeleženki spora.
Vrednosti, izražene v posebni pravici vlečenja se preračunajo v državi članici Mednarodnega denarnega sklada (MMF) v domačo valuto na način, ki ga uporablja MMF tisti dan za svoje obračune nakazila. Vrednost domače valute v posebni pravici vlečenja države, ki ni članica MMF, se obračuna na način, uveljavljen v tej državi.
8. Ne glede na zgoraj omenjeno, pa lahko država nečlanica MMF, katere zakonodaja ne dopušča uporabe določil 7. točke tega člena v trenutku sprejema zapisnika k CMR ali s svojim pristopom k njemu ali kadarkoli pozneje izjavi, da je meja odgovornosti, predvidena v 3. točki tega člena, ki se uporablja na njenem ozemlju, 25 denarnih enot. Ta denarna enota je enaka 10/13 grama zlata čistosti 900/100. Pretvajanje te denarne enote v domačo valuto se opravi skladno z zakonodajo te države.
9. Obračun naveden v zadnjem stavku 7. točke in pretvarjanje omejeno v 8. točki tega člena, morata biti taka (v okviru mogočega), da izražata enako stvarno vrednost v domači valuti te države, kakor je izražena v računski enoti iz 3. točke tega člena. Po nalogu listine predvidene v 3. členu zapisnika k CMR, in ob vsaki spremembi načina obračuna ali vrednosti domače valute napram računski enoti ali denarni enoti bodo države to , oziroma način pretvorbe po 8. točki tega člena, sporočale Generalnemu tajniku organizacije ZN.
24. člen
Pošiljatelj lahko proti dogovorjenemu doplačilu navede v tovornem listu vrednost tovora, ki presega mejo, postavljeno v tretjem odstavku 23. člena; v takem primeru nadomešča navedena vrednost to omejitev.
25. člen
1. Če se tovor poškoduje, je prevoznik odgovoren za znesek, za katerega se zmanjša njegova vrednost, in se obračuna glede na vrednost tovora po prvem, drugem in četrtem odstavku 23. člena.
2. Odškodnina pa ne more presegati:
(a) zneska, ki ga je treba plačati za popolno poškodbo, če je uničena vsa pošiljka;
(b) zneska, ki ga je treba plačati za delno poškodbo, če je poškodovan le del pošiljke.
26. člen
1. Pošiljatelj lahko proti dogovorjenemu doplačilu določi znesek posebnega interesa pri pošiljki za primer izgube ali poškodbe ali prekoračenja določenega roka tako, da zapiše ta znesek v tovorni list.
2. Če je bil naveden poseben interes za izročitev, sme pošiljatelj zahtevati odškodnino za nadaljnjo izgubo ali dokazano škodo do zneska navedenega interesa, in sicer neodvisno od odškodnine po 23., 24. in 25. členu.
27. člen
1. Upravičenec ima pravico zahtevati obresti od plačljive odškodnine, ki mu pripada. Obresti, ki znašajo 5% na leto, tečejo od dneva, ko je upravičenec to pisno zahteval od prevoznika, če tega ni storil, pa od dneva, ko se je začel spor.
2. Kadar zneski, na katerih temelji obračun odškodnine, niso izraženi v valuti države, v kateri se zahteva plačilo, jih je treba preračunati po tečaju, ki velja na dan izplačila v kraju, v katerem naj bo izplačana odškodnina.
28. člen
1. V primerih, ko dajejo izguba, škoda ali zamuda povezana s prevozom, po veljavnem zakonu po tej konvenciji podlago za izvenpogodbeno terjatev, se prevoznik lahko sklicuje na določbe konvencije, ki izključujejo njegovo odgovornost ali pa določajo ali omejujejo znesek dolžne odškodnine.
2. Kadar nastane izvenpogodbena odgovornost za izgubo, škodo ali zamudo oseb, katerim je prevoznik odgovoren po 3. členu, se taka oseba prav tako lahko sklicuje na določbe te konvencije, ki izključujejo prevoznikovo odgovornost ali pa določajo ali omejujejo znesek dolžne odškodnine.
29. člen
1. Prevoznik se nima pravice sklicevati na tiste določbe tega poglavja, ki izključujejo ali omejujejo njegovo odgovornost ali prevračajo dokazno breme, če je škoda nastala, ker je namerno nepravilno ravnal ali zaradi take opustitve ravnanja, ki jo pristojno sodišče šteje za zlonamerno.
2. Ista določba velja, kadar je namenoma nepravilno ravnal ali opustil določeno ravnanje prevoznikov predstavnik ali sodelavec ali katerakoli druga oseba, ki jo je prevoznik pritegnil k izvršitvi prevoza in so ti predstavniki, sodelavci oziroma osebe ravnali v okviru svoje službe. V takem primeru se ti predstavniki, sodelavci ali druge osebe glede svoje osebne odgovornosti nimajo pravice sklicevati na določbe, omenjene v prvem odstavku tega člena.
V. POGLAVJE - ZAHTEVKI IN POSTOPKI
30. člen
1. Če prejemnik sprejme tovor ne da bi v navzočnosti prevoznika opravil potreben pregled njegovega stanja ali izrazil pridržke in navedel izgubo ali škodo najpozneje ob izročitvi, kadar gre za izgubo ali škodo, ki je na zunaj vidna, oziroma v sedmih dneh od izročitve, izvzemši nedelje in državne praznike, kadar gre za izgubo ali škodo, ki na zunaj ni vidna, velja dejstvo, da je prevzel tovor "na prvi pogled" kot dokaz, da ga je prejel v stanju, kot je opisano v tovornem listu. Če gre za izgubo ali škodo, ki ni opazna na zunaj, je treba pisno navesti omenjene pridržke.
2. Če sta prejemnik in prevoznik ustrezno pregledala tovor, je dokaz o nasprotnem izidu pregleda dopusten samo v primeru izgube ali škode, ki ni opazna na zunaj, pod pogojem, da je prejemnik pridržke pisno sporočil prevozniku v sedmih dneh od pregleda, izvzemši nedelje in državne praznike.
3. Prejemnik ni upravičen do odškodnine za zamudo pri izročitvi, če ni pisno sporočil pridržka prevozniku v enaindvajsetih dneh od trenutka, ko mu je bil tovor dan na razpolago.
4. Pri določanju rokov iz tega člena se ne štejejo dan izročitve, dan pregleda ali dan, ko je bil tovor dan na razpolago prejemniku.
5. Prevoznik in prejemnik sta dolžna nuditi drug drugemu vse upravičene olajšave za potreben pregled ali poizvedbe.
31. člen
1. V sporih, ki sledijo iz prevoza po tej konvenciji, lahko začne tožnik postopek pri sodišču katerekoli države pogodbenice, določenem med strankama, poleg tega pa pri sodišču države:
(a) v kateri ima toženec svoje stalno prebivališče ali svoj glavni poslovni sedež, poslovalnico ali zastopništvo, pri katerem je bila sklenjena prevozna pogodba, ali
(b) v kateri je kraj, kjer je prevoznik prevzel tovor, ali kraj, ki je naveden za izročitev.
2. Kadar je glede terjatve, omenjene v prvem odstavku tega člena, začel teči postopek pred sodiščem, ki je pristojno po tem odstavku, ali kadar je glede take terjatve izreklo sodbo katero od takih sodišč, na isti podlagi ni mogoče začeti novega postopka med omenjenima strankama - razen če sodbe, ki jo je izdalo prvo sodišče, ni mogoče izvršiti v državi, v kateri je bil sprožen nov postopek.
3. Ko postane sodba, ki jo je izdalo sodišče ene države pogodbenice v postopku, omenjenem v prvem odstavku tega člena, v tej državi izvršljiva, je izvršljiva tudi v vseh drugih državah pogodbenicah, in sicer takoj, ko so v taki državi izpolnjeni potrebni postopki. Ti postopki pa ne morejo dopustiti ponovnega spora.
4. Tretji odstavek tega člena se uporablja za protislovne sodbe, za sodbe zaradi izostanka in za sodne poravnave. Ne uporablja pa se za sodbe, ki so izvršljive še pred pravnomočnostjo, in ne za pologe pravdnih stroškov prisojene odškodnine zoper tožnika, čigar tožbeni zahtevek je bil v celoti ali deloma zavrnjen.
5. Varščina za stroške se ne zahteva v postopkih, ki sledijo iz prevoza na podlagi te konvencije, od državljanov držav pogodbenic, ki imajo stalno prebivališče ali poslovni sedež v kateri od teh držav.
32. člen
1. Pravica do vložitve tožbe, povezane s prevozom po tej konvenciji zastara v enem letu. Kadar gre za namerno kršitev ali za malomarnost, ki je po zakonu pristojnega sodišča izenačena z namerno kršitvijo, pa zastara v treh letih. Zastaralni rok začne teči:
(a) v primeru delne izgube, škode ali zamude pri izročitvi - od dneva izročitve;
(b) v primeru popolne izgube - trideseti dan po izteku dogovorjenega roka, če dogovorjenega roka ni, pa šestdeseti dan od dneva, ko je prevoznik prevzel tovor;
(c) v vseh drugih primerih - po izteku treh mesecev od dneva, ko je bila sklenjena prevozna pogodba.
Dan, od katerega začne teči rok za uvedbo postopka, se ne všteva v ta rok.
2. Pisni zahtevek zadrži zastaranje do dneva, ko prevoznik zavrne zahtevo s pisnim sporočilom in vrne zahtevi priložene listine. Če zahtevi delno ugodi, zastaranje začne spet teči samo glede tistega dela terjatve, ki je še sporen. Breme dokazovanja, da sta bila prejeta zahteva ali odgovor in vrnjene listine, je na stranki, ki se opira na ta dejstva. Poznejši zahtevki, ki se tičejo istega predmeta, ne zadržijo zastaranja.
3. Zadržanje zastaranja se pod pogoji iz drugega odstavka tega člena presoja po zakonu pristojnega sodišča. Enako velja tudi za pretrganje zastaranja.
4. Zastarane tožbe ni mogoče uveljaviti niti v obliki nasprotnega zahtevka ali ugovora.
33. člen
Prevozna pogodba lahko vsebuje določilo o pristojnosti posameznega razsodišča; pogoj je, da je v njem določeno, da bo razsodišče uporabljalo to konvencijo.
VI. POGLAVJE - DOLOČBE O ZAPOREDNEM PREVOZU, KI GA OPRAVI PREVOZNIK
34. člen
Če je prevoz po isti pogodbi opravilo več zaporednih cestnih prevoznikov, je vsak od njih odgovoren za celoten prevoz; drugi prevoznik po vrsti in vsak naslednji prevoznik postane pogodbena stranka v prevozu, ko prevzame tovor in tovorni list.
35. člen
1. Prevoznik mora ob prevzemu tovora od prejšnjega prevoznika le-temu izdati ustrezno podpisano in datirano potrdilo. Pri tem zapiše svoje ime in naslov v drugi primerek tovornega lista. Kadar je to mogoče, zapiše v drugi primerek tovornega lista in v potrdilo tudi pridržke, kakršni so omenjeni v drugem odstavku 8. člena.
2. Za razmerja med zaporednimi prevozniki velja določba 9. člena.
36. člen
Razen v primeru nasprotnega zahtevka, je mogoče začeti zakonski postopek glede odgovornosti za izgubo, škodo ali zamudo edino proti prvemu prevozniku, proti zadnjemu prevozniku ali proti prevozniku, ki je opravljal tisti del prevoza, med katerim se je zgodil primer, ki je povzročil izgubo, škodo ali zamudo. Postopek je mogoče začeti sočasno proti več prevoznikom.
37. člen
Prevoznik, ki je plačal odškodnino po določbah te konvencije, ima pravico zahtevati njeno povračilo skupaj z obrestmi ter vsemi stroški in izdatki, ki so povezani s terjatvijo, od drugih prevoznikov, ki so bili udeleženi pri prevozu, in sicer pod naslednjimi pogoji:
(a) Prevoznik, ki je odgovoren za izgubo ali škodo, je edini odgovoren tudi za odškodnino, bodisi da jo mora izplačati sam ali kateri drug prevoznik.
(b) Kadar je izgubo ali škodo povzročilo ravnanje dveh ali več prevoznikov, mora vsak od njih izplačati znesek, sorazmeren z njegovim delom odgovornosti. Če odgovornosti ni mogoče razdeliti, je vsak prevoznik odgovoren sorazmerno z delom plačila, ki mu pripada za prevoz.
(c) Če ni mogoče ugotoviti, katerega prevoznika zadene odgovornost za izgubo ali škodo, je treba odškodnino razdeliti med vse prevoznike, kot je rečeno v prejšnjem odstavku pod b).
38. člen
Če kateri od prevoznikov ne zmore plačati odškodnine, se del odškodnine, ki bi ga moral izplačati, a ga ni, razdeli med druge prevoznike sorazmerno z delom pripadajočega jim plačila za prevoz.
39. člen
1. Noben prevoznik, od katerega je terjana odškodnina po 37. in 38. členu, nima pravice izpodbijati veljavnost plačila, ki ga je opravil zahtevajoči prevoznik, če je odškodnino ugotovila sodna oblast, potem, ko je bil prvi omenjeni prevoznik pravilno obveščen o postopku in je imel možnost nastopiti pred sodiščem.
2. Prevoznik, ki želi začeti postopek, da bi izposloval svojo pravico do odškodnine, lahko uveljavlja svoj zahtevek pred pristojnim sodiščem države, v kateri se posamezni prevoznik običajno mudi, v kateri ima svoj glavni poslovni sedež, poslovalnico ali predstavništvo, pri katerem je bila sklenjena prevozna pogodba. Vsi prizadeti prevozniki so lahko tožena stranka v istem postopku.
3. Določbe tretjega in četrtega odstavka 31. člena veljajo za sodbe, izrečene po 37. in 38. členu.
4. Določbe 32. člena veljajo za terjatve med prevozniki. Zastaralni rok pa začne teči od dneva dokončne sodbe, s katero sodišče ugotovi odškodnino, ki pripada posamezniku po določbah tega sporazuma. Če take sodne odločbe ni, začne zastaralni rok teči od dneva dejanskega izplačila.
40. člen
Prevozniki se lahko sporazumejo med seboj drugače, kot je določeno v 37. in 38. členu.
VII. POGLAVJE - NIČNOST DOLOČB, KI BI BILE V NASPROTJU S SPORAZUMOM
41. člen
1. Pod pogoji iz 40. člena je kakršnakoli določba, ki bi posredno ali neposredno spreminjala določbe te konvencije, nična ali brez učinka. Ničnost ene take določbe pa nima za posledico ničnosti drugih določb pogodbe.
2. Zlasti je nično, če posamezen prevoznik uporabi zavarovanje ali kakšno podobno določilo ali pa kakršnokoli določilo, s katerim bi se prevalilo dokazno breme.
VIII. POGLAVJE - KONČNE DOLOČBE
42. člen
1. To konvencijo lahko podpišejo ali k njej pristopijo države članice Ekonomske komisije za Evropo in države, sprejete v komisijo s posvetovalnim glasom po osmem odstavku določb o njeni pristojnosti.
2. Države, ki lahko sodelujejo pri posameznih dejavnostih Ekonomske komisije za Evropo po enajstem odstavku določb o njeni pristojnosti, lahko postanejo pogodbenice te konvencije s tem, da pristopijo k njej po njeni uveljavitvi.
3. Konvencijo bo mogoče podpisati do vključno 31. avgusta 1956. Potem bo odprta za pristop.
4. Ta konvencija mora biti ratificirana.
5. Ratifikacija ali pristop se opravi z izročitvijo listin v hrambo splošnemu tajniku Združenih narodov.
43. člen
1. Ta konvencija začne veljati devetdeseti dan po tem, ko izroči ratifikacijske ali pristopne listine pet držav, omenjenih v prvem odstavku 42. člena.
2. Za vsako državo, ki ratificira sporazum ali pristopi k njemu potem, ko pet držav izroči ratifikacijske ali pristopne listine, začne ta sporazum veljati devetdeseti dan po izročitvi ratifikacijskih ali pristopnih listin.
44. člen
1. Vsaka država pogodbenica lahko odpove ta sporazum s sporočilom generalnemu tajniku Združenih narodov.
2. Odpoved začne veljati dvanajst mesecev po dnevu, ko generalni tajnik prejme tako sporočilo.
45. člen
Če je po uveljavitvi te konvencije zaradi odpovedi število držav pogodbenic manjše kot pet, konvencija neha veljati z dnem, ko začne veljati zadnja teh odpovedi.
46. člen
1. Vsaka država lahko ob izročitvi svojih ratifikacijskih ali pristopnih listin ali kadarkoli pozneje izjavi s sporočilom, ki ga pošlje generalnemu tajniku Združenih narodov, da velja ta konvencija za vsa ozemlja ali za katerokoli ozemlje, za čigar mednarodne odnose je odgovorna posamezna država. Konvencija se začne uporabljati za ozemlje ali ozemlja, omenjena v sporočilu, po devetdesetih dneh od tega, ko ga prejme generalni tajnik; če tistega dne sporazum še ne bi veljal, pa takrat, ko začne veljati.
2. Vsaka država, ki po prejšnjem odstavku poda izjavo o razširitvi veljavnosti te konvencije na katerokoli ozemlje, za čigar mednarodne odnose odgovarja, lahko glede takega ozemlja posebej odpove sporazum po 44. členu.
47. člen
Kakršenkoli spor med dvema ali več državami pogodbenicami glede razlage ali uporabe tega sporazuma, ki ga države ne bi mogle rešiti same s pogajanji ali kako drugače, je lahko na zahtevo katerekoli prizadete države pogodbenice predložen v rešitev Mednarodnemu sodišču.
48. člen
1. Vsaka država pogodbenica lahko ob podpisu, ratifikaciji ali pristopu k tej konvenciji izjavi, da se ne čuti vezano na 47. člen. Druge države pogodbenice pa niso vezane na 47. člen glede katerekoli države pogodbenice, ki je izjavila tak pridržek.
2. Vsaka država pogodbenica, ki je izjavila pridržek po prvem odstavku, lahko tak pridržek kadarkoli umakne s sporočilom generalnemu tajniku Združenih narodov.
3. Glede te konvencije niso dovoljeni nobeni drugi pridržki.
49. člen
1. Ko bo ta konvencija v veljavi tri leta, lahko vsaka država pogodbenica s sporočilom generalnemu tajniku Združenih narodov zahteva sklic konference za njeno revizijo. Splošni tajnik sporoči zahtevo vsem državam pogodbenicam, nato pa skliče konferenco za revizijo, če ga v štirih mesecih po njegovem sporočilu najmanj četrtina držav pogodbenic obvesti, da se strinjajo z zahtevo.
2. Če je sklicana konferenca po prejšnjem odstavku, to splošni tajnik sporoči vsem državam pogodbenicam in zahteva od njih, naj v treh mesecih pošljejo predloge, za katere želijo, da naj jih konferenca obravnava. Generalni tajnik razpošlje z okrožnico vsem državam pogodbenicam začasni dnevni red konference skupaj z besedili takih predlogov najmanj tri mesece pred dnem, za katerega je sklicana konferenca.
3. Generalni tajnik povabi na kakršnokoli konferenco, sklicano po tem členu, vse države, ki so omenjene v prvem odstavku 42. člena, in države, ki so postale pogodbenice po drugem odstavku 42. člena.
50. člen
Poleg sporočil iz 9. člena sporoči generalni tajnik Združenih narodov državam, omenjenim v prvem odstavku 42. člena in državam, ki so postale pogodbenice po drugem odstavku 42. člena:
(a) ratifikacije in pristope po 42. členu
(b) dneve, ko začne veljati ta konvencija po 43. členu
(c) odpovedi po 44. členu
(d) prenehanje te konvencije po 45. členu
(e) sporočila, prejeta po 46. členu
(f) izjave in sporočila, prejete po prvem in drugem odstavku 48. člena.
51. člen
Po 31. avgustu 1956 bo izvirno besedilo te konvencije izročeno v hrambo splošnemu tajniku Združenih narodov, ta pa bo poslal overjene istovetne prepise vsaki državi, omenjeni v prvem in drugem odstavku 42. člena.
Ženeva, 19. maj 1956